Karel Jirak, Pregledna razstava slik
Umetnostna galerija Maribor, Strossmayerjeva 6 (spodnji prostori UGM)
Slikar se je rodil 15. 7. 1897 v Oplotnici na Pohorju. Kmalu se z družino preseli v avstrijski Bruck na Muri, kjer maturira na realni gimnaziji. Leta 1923 se vpiše na zagrebško Akademijo za umetnost in obrt. Sprejemni izpit opravi pri Ivanu Meštroviču, ki ga sprejme za pomočnika v svojem grafičnem ateljeju. Njegovi profesorji so še L. Babič, V. Becić, T. Krizman in M. Vanka. Sprva se usmeri v novo stvarnost (Kralja, Maleš), sočasno opazimo tudi močan vpliv akademije (Becić, Babić) in deloma skupine Zemlja (K. Hegedušič).
Med leti 1928 in 1933 poučuje na državni realni gimnaziji v Ptuju, nato v Mariboru do vojne. Leta 1931 sodeluje pri ustanovitvi umetniškega kluba "Brazda"; 1933 soustanovitelj kluba Petorica s podobnim programom kot hrvaška Zemlja; sprememba sloga v smeri neoimpresionizma ob sočasnem vplivu Z. Mušiča. 1935 postane tajnik mariborskega Umetniškega kluba, ki vključuje predstavnike vseh umetniških zvrsti; 1936 ga na zboru DSLU v Ljubljani izvolijo za mariborskega odbornika društva; 1938 odpre zasebno slikarsko šolo v Mariboru (učenca med drugimi T. Primožič in Z. Zei).
1941 prične honorarno poučevati na srednjih šolah v Gradcu in Mariboru; 1943 ga na lastno željo premestijo v Bruck na Muri; 1947 pridobi avstrijsko državljanstvo in se zaposli na bruški realki kot prof. likovne vzgoje. Kasneje postane član zgornještajerskega likovnega društva "Gesellschaft für Bildende Kunst". Jedro njegovega avstrijskega obdobja zaznamuje po eni strani nadaljevanje neoimpresionističnega izraza z mestoma dinamično ekspresivno gesto, v poznih petdesetih letih pa razvije kot eden izmed prvih umetnikov iz kroga povojne avstrijskoštajerske generacije svojevrsten abstraktni likovni izraz v smeri geometrijske abstrakcije ter informelovskih poizkusov. Leta 1982 umre v petinosemdesetem letu starosti.
Karel Jirak je najpogosteje ustvarjal v tehnikah olja, neredko v kombinaciji s tempero na platnu, lesonitu ali kartonu in pastela, ki ga kasneje kombinira s tempero. V avstrijskem obdobju se precej posveča akvarelni tehniki in guašu, loteva pa se tudi stenskih slikarij in mozaikov. Jirakov opus obsega predvsem tradicionalne likovne motive, ki jih lahko razdelimo na več tematskih skupin: krajine, vedute, tihožitja, figuralne kompozicije, portrete in krščansko motiviko. Večji del opusa zavzemajo krajinski prizori iz slovenske in avstrijske Štajerske (velja za enega odkriteljev haloške in slovenskogoriške pokrajine vključno s kmečkim žanrom) ter slovenskega in hrvaškega primorja. Kljub izraznemu nihanju med ekspresijo in impresijo ter plastičnostjo in slikovitostjo je težil k realističnemu odslikavanju stvarnosti, ki jo je kot lirik pogosto idealiziral, ohranjajoč vso klasično likovno motiviko, pogosto v nenavadnih ikonografskih interpretacijah. Izjema so njegovi kasnejši abstraktni poizkusi, kjer pa tudi lahko prepoznamo realistična motivska izhodišča.
