Žarenja, razstava del iz stalne zbirke UGM
Razstavni salon Rotovž, Trg Borisa Kraigherja 3, Maribor
V Razstavnem salonu Rotovž nadaljujemo serijo tematskih razstav na temo štirih elementov. Pod okriljem skupnega imenovalca, v tokratnem primeru gre za element ognja, je mimoidočim na aktualni razstavi Žarenja na ogled izbor maloštevilnih, a zato izvrstnih umetniških del iz stalne zbirke Umetnostne galerije Maribor. Gre za slovenske avtorje različnih umetniških tokov preteklega 20. stoletja.
Pravzaprav nobena izmed umetnin ne ponazarja ognja na dobeseden način. V simbolični govorici mesto ognja pogosto prevzema sonce, lahko pa tudi svetilka, plamen sveče itd. Kakor ogenj s plameni tako tudi sonce z žarki simbolizira proces očiščevanja in novega rojstva, pa tudi duhovnega razsvetljenja oziroma spoznanja resnice. Pomembno vlogo ima pri tem prehod iz teme v svetlobo. Umetnine iz stalne zbirke Umetnostne galerije Maribor na zastavljeno temo odgovarjajo različno. V upodobitvi rojstne vasi Franceta Kralja, Zagorica (okrog 1953), eruptivna silovitost žarečega neba odločilno dominira nad precej bolj robustno upodobljeno vasjo v spodnji tretjini slike. Kraljevo nebo z zanosom barvne in izrazne moči (kar poudarja tudi pastozna obdelava) preveva celotno delo in ponese povsem vsakdanji motiv v sfere višjega.
V treh manjših slikah Janeza Šibile iz šestdesetih let uporablja slikar na večinoma realistično občutenih podobah pozlato. Zlato ozadje v portretih ustvarja aluzijo na ikone, pozlata pa s svojim leskom napeljuje na misel, da ne gre za povsem vsakdanje portrete oziroma krajine, čeprav gledalec težko razbere, v čem je pravzaprav njihova resnična posebnost.
Motiv jedra kot eden vodilnih motivov kiparstva šestdesetih in sedemdesetih let 20. stoletja ima v tudi ustvarjanju Slavka Tihca pomembno mesto. V monumentalni skulpturi Semafor / skulptura z malim jedrom iz leta 1965 je Slavko Tihec z varjenjem žic okrog manjšega jedra ustvaril žarkasto telo na vertikalnem nosilcu, pri tem pa kljub uporabi sodobnih materialov delo nagovarja s klasično lepoto. Umetnino bi lahko razumeli kot aluzijo na sonce ali kot spomin na magično totemsko znamenje, čeprav avtor gotovo ni imel v mislih nobene določene interpretacije. Skulptura je bila leta 1966 še s petimi drugimi avtorjevimi deli uvrščena v jugoslovansko selekcijo XXXIII. bienala v Benetkah.
Zrela dela Rudolfa Kotnika vključujejo materiale, kot so vrv, žica in razne odpadne kovinske dele, s pomočjo katerih je na platnu ustvarjen gost preplet različnih tekstur. V odličnem delu Vezava I iz leta 1963 si skozi zapore medsebojno povezanih elementov neka sila nezadržno utira pot navzgor, dokler v zgornjem delu slike ne izbruhne na plan. Ker gre za abstraktno govorico, so gledalčeve interpretacije dobrodošle in seveda različne, gre pa gotovo za eno najboljših Kotnikovih slik.
Delo Vladimirja Potočnika Krajina II iz začetka sedemdesetih let upodablja pokrajino, ki utripa v močnih osnovnih barvah. V bistvu povsem običajna gričevnata pokrajina s cesto je vsa v gibanju, pa ne le v zunanjem, vidnem gibanju, pač pa tudi v nekem skrivnostnem in neobičajnem notranjem pulziranju in žarenju. Smo sredi nepredvidljivega sveta, v katerem stvari spreminjajo obliko in barvo, kjer vse izginja in se spet pojavi. Občutek imamo, da nas je avtor prestavil v prividno pokrajino, ki je rezultat neke nenavadne halucinacije.
Sadovnjak v marcu, 1957, Staneta Kregarja je odlično delo enega prvih slovenskih abstraktnih slikarjev. O izhodiščnem motivu sadovnjaka priča nekaj štrlečih poganjkov, sicer pa slika gledalca zares prevzame s svežino in bogastvom palete in mojstrsko uravnoteženo kompozicijo. Pred nami je poetično občutena umetnina, ki z abstraktno govorico prepričljivo (po)ustvari vtis nežnega pomladnega sonca.
Kustosinja razstave: Andreja Borin, kuratorka zbirk UGM
