Vojko Štuhec, Skulpture 2006-2007
Razstavišče Rotovž, Rotovški trg 1, Maribor
Kipar Vojko Štuhec predstavlja na aktualni razstavi v razstavnem salonu Rotovž okrog dva ducata skulptur v zanj značilnem intimnem formatu. Gre za avtorjev najnovejši cikel z abstraktno motiviko - naslovi vseh del so "Kompozicija" - kar je precejšen odmik od njegovega predhodnega opusa, kjer je imela predmetna asociativnost vodilno vlogo. Videti je, da kiparstvo Vojka Štuheca porajajo najrazličnejši notranji in zunanji vzgibi, ki izhajajo iz različnih okolij in vzpodbud. Raznolikost dosedanjih ciklov kaže na to, da so ti vzgibi včasih bližje umetnikovemu čutno intuitivnemu, drugič pa razumskemu polu njegove osebnosti. Ob tem igra posebno vlogo še umetnikovo nagnjenje do preizkušanja najrazličnejših materialov, ali drugače rečeno; zdi se, da odločitev za določen material in za specifičen način obdelovanja sodeluje pri avtorjevi usmeritvi k določenemu likovnemu izrazu. Tako je siporeks botroval izrazito liričnim kompozicijam s figuralno ali organsko tematiko (cikel Figur, Ležečih in Fitolitov), kovina pa je bila večinoma uporabljena kot eksaktno oster dvodimenzionalni nosilec za mehkejše lesene elemente (Odin saga).
Zadnji cikel, ki ga je umetnik letos poleti že predstavil na razstavi v društveni galeriji v Ljubljani, se zdi s tega pogleda razumsko pogojen. V izbiri materiala prevladuje marmor in kovina. Razmerje med njima je v prvi fazi plod razmisleka in načrtovanja, šele v naslednji fazi nastopi interaktivnost. Marmor (ali granit) je v vlogi nosilca, lahko tudi podstavka, kovina, ali bolje rečeno kovinski deli različnih oblik, pa imajo vlogo dodanih ali dopolnjujočih, tudi rezervnih delov. Z jezikom matematike bi lahko rekli, da je marmor konstanta, kovinski deli pa so spremenljivke. Stik dveh različnih materialov omogočajo utori oziroma zareze, ki jih je umetnik vrezal v marmorni nosilec in iz katerih štrlijo, se nizajo ali razvrščajo kovinski deli. Oster poseg žage brusilke v marmor (ali granit) je torej omogočil stik med obema materialoma. Njuna komunikacija je osnova vsebinskega in likovno-formalnega sporočila. In kakšna je ta komunikacija? V izhodišču neprostovoljna, spominjajoča na parazitske strukture, ki se zajedajo v gostiteljske podlage. Kovinski elementi sicer lahko z avtorjevo ali gledalčevo intervencijo spreminjajo lego in na ta način tvorijo vedno drugačne kompozicije, čeprav na samo naravo odnosa nimajo vpliva. So pa zanimivo povabilo ob katerem marsikaterega gledalca zasrbijo prsti - nekatere tudi do te mere, da je bil avtor prisiljen nekatere elemente prilepiti na podlago.
V predstavljenem ciklu skulptur Vojko Štuhec torej izpostavlja stik med dvema različnima materialoma, njuno medsebojno (so)vplivanje in likovno estetske učinke, ki ob tem nastajajo. Omenim naj še zadnjo skulpturo iz tega cikla in sicer Kompozicija XXVIII, kjer je spiralno zvita kovinska žica zajedena v marmorni nosilec, vendar pa se iz njega dvigne v samostojni likovno izrazni element. S tem posegom je avtor prejšnjo soodvisnost preoblikoval v odnos, kjer oba elementa izpovedujeta primarnost svoje narave, hkrati pa se v stiku z drugim dopolnita in osmislita. Upati je, da je ta pot uvod v novo raziskovalno polje.
kustosinja: Andreja Borin, kustosinja UGM
