Tomaž Lunder, Oči in sanje
Razstavni salon Rotovž, Trg Borisa Kraigherja 3, Maribor
V sodobnem svetu, v svetu tehničnih aparatov in medijev, nas v vsakodnevnem življenju ne presenečajo in pretresajo več prisotnosti kamer in fotoaparatov. Na srečanje s fotografom se že dolgo več ne pripravljamo v pražnji obleki; in objektiv, usmerjen naravnost v nas, nas ne ohromi več tako, da bi se na fotografiji ne prepoznali. Navzočnost vizualnih medijev je naš vsakdanjik in prav fotografija je v zadnjih desetletjih najbolj razširjena med njimi; celo tako zelo, da se njene prisotnosti skoraj ne zavedamo več. Skozi prostor se torej fotograf s svojim fotoaparatom lahko giblje neopazno in ne vzbuja nikakršne posebne pozornosti. Zato pa je Tomaž Lunder svoje portretirance opozoril nase in predvsem na svojega Nikona. Portretiranci odgovarjajo na njegovo prisotnost in mu pripovedujejo o sebi. Se mu razkrivajo in gotovo tudi kaj skrivajo, kar jim da še posebno draž, zato vzbujajo zanimanje po odkrivanju. Svojih srečanj z njimi ne načrtuje, vendar srečanja tudi niso nepričakovana. Zgodijo se nekje vmes, ko Lunder potuje, opazuje, se pogovarja, posluša in doživlja svet ter ljudi v njem. Nastajajo kakor sanje, ki se razvijajo glede na trenutke in emocije, ki jih živi. Ko sem se srečala s Lundrovimi fotografijami, sem se spomnila na misel Mihe Mazzinija: dobra je fotografija, ki v sebi skriva vsaj celovečerni film. Gotovo me je na to misel najprej napeljal izbran format, ki spominja na filmskega. Vendar to ni bilo vse. V okviru panoramskega formata se običajno zabeleži pogled na pokrajino ali veduto. Tukaj pa se v ospredju pojavijo igralci. In ti igralci se morajo zavedati prisotnosti fotografa. Od njega je odvisno, kako bodo zaigrali svojo vlogo, v tem primeru samega sebe. Ambient postane pomemben v kontekstu z osrednjo osebo oziroma osebami na fotografiji; Lundrova naloga je, da jih postavi v takšen odnos, da bo zaživela njegova in njihova zgodba. In kakšne so te zgodbe? Kje na njihovi poti jih je ustavil? Kljub črno-beli tehniki vidim njihovo življenje barvno. So zgodbe slehernega človeka, za katerega zvemo šele takrat, kadar se z njim osebno srečamo. In čeprav je Lunder kot režiser v nadrejenem položaju, gleda nanje v njihovi svobodi in njihovem dostojanstvu. Zato se mu le-ti pokažejo kot ljudje, ki jim lahko zreš v oči. In kadar lahko nekomu zreš naravnost v oči, ne potrebuješ več okolja, predmetov, besed in nasmehov, da bi izvedel njihovo zgodbo. Dovolj so samo oči in sanje, da mi gledalci izsanjamo film.
Tomaž Lunder je rojen 1955 v Škofji Loki. Maturiral je leta 1974 v Boicewille, New York v ZDA. Leta 1979 je končal Fakulteto za elektrotehniko v Ljubljani, vendar je sedaj v svobodnem poklicu in se ukvarja s fotografijo ter grafičnim oblikovanjem. S svojimi deli je sodeloval na številnih domačih in mednarodnih razstavah in imel tudi več samostojnih razstav. Prejel je Emzinovo nagrado za najboljšo Fotografijo leta 2001 in s serijo petih fotografij z naslovom Sanje zmagal na natečaju Tobačne Ljubljana.
