Lebdenja, razstava del iz stalne zbirke UGM
Razstavni salon Rotovž, Trg Borisa Kraigherja 3, Maribor
V Razstavnem salonu Rotovž nadaljujemo serijo tematskih razstav na temo štirih elementov.
Na tokratni razstavi so na ogled izbrana dela iz stalne zbirke Umetnostne galerije Maribor, ki jih lahko na tak ali drugačen način povežemo z elementom zraka. Zrak predstavlja vmesni svet med nebom in zemljo. Z ognjem predstavlja aktiven, moški pol, v nasprotju z zemljo in vodo, ki predstavljata pasiven, ženski pol. Zrak je kot nesnovni, neotipljivi element tudi simbol poduhovljenosti in notranjih globin. Razstavljena dela bodo na zastavljeno temo odgovarjala bodisi z raziskovanjem neotipljivih razsežnosti, bodisi s preoblikovanjem otipljivega sveta.
Nenavadno slikarsko delo mlajšega mariborskega slikarja STOJANA GRAUFA Duh mrtvih bdi iz leta 1988 na neobičajen način kombinira klasično slikarsko tehniko (olje na platno) in sodobno sporočilnost. Delo se odmika od klasičnega formata slike in postaja slikarski objekt, ki v tem primeru izraziteje nagovarja s sporočilom in obliko kot slikarsko površino v črno-belo-rjavih tonih. Drevesne rogovile, ki služijo namesto podokvirja ustvarjajo mehek, nepravilen rob. Ta konstrukcijski element sugerira tudi naše razumevanje dela, saj (ne)hote vzbuja asociacijo, da je duh mrtvih morda duh mrtvih / požaganih / uporabljenih / dreves in s tem narave. Duhovi so nesnovna bitja in kot taki neotipljivi, zato je slikarjeva upodobitev simbolna. Polje interpretacije ostaja odprto, zdi pa se, da Graufovo delo govori o neki silni, mogočni in očitno tudi nevarni moči, ki pritajeno bdi v naši bližini.
Drugače nagovarja slika JANE VIZJAK, uveljavljene slikarke srednje generacije. Pred gledalcem je celopostavna avtoportretna podoba avtorice - s čopičem v eni in z jabolkom v drugi roki. Drža rok vzbuja občutek tehtanja in odločanja med eno in drugo možnostjo. To interpretacijo potrjuje tudi naslov dela, ki se glasi A.P., ALI ALI pri čemer A.P. pomeni avtoportret. Simbolika predmetov v njenih rokah in smer njenega pogleda govorita o tem, kaj je njena dilema in tudi njena odločitev, vendar pa je vsebina v tem primeru manj pomembna. Slika Jane Vizjak se navezuje na element zraka predvsem v eterični prosojnosti upodobljenega telesa. Belo oblačilo - simbol čistosti in tem primeru duhovnosti - še dodatno dematerializira fizično telesnost, ki se proti spodnjemu delu vedno bolj raztaplja. Celotna pojava bolj lebdi kot stoji. Brezčasno in neotipljivo vendar razkošno slikarsko ozadje postavlja celotno kompozicijo v nadčasoven okvir v katerem je slikarka duhovno privzdignjena in tudi izolirana.
Kiparska postavitev METKE KAVČIČ Prt iz leta 2004 je del njenega cikla Zapredene sledi, ki ga je leta 2006 predstavila na razstavi v Mariboru in Idriji in v katerem je motivno izhajala iz idrijske čipke. Prt je narejen iz valjane pločevine, ki jo kiparka perforira tako, da ustvari čipkast vzorec, ki se ob osvetlitvi pojavi tudi na tleh. V tem primeru prt ni nekaj kar prekrije mizo, temveč je samostojen element, ki obešen s stropa, daje občutek, da kot privid lebdi v prostoru in nas hudomušno spomni na pravljico "Mizica pogrni se". Smiselno vsebinsko dopolnilo tvori lesen stol, ki s svojo težo in stvarno funkcijo ustvarja prepričljiv kontrast z lebdečim, breztežnim prtom. Poetična postavitev, ki prestavi običajen, vsakodnevni ambient v pravljično razsežnost.
Skulptura Slavka Tihca Družina iz okrog leta 1960 predstavlja shematizirano podobo družine. Ploskovna in reducirana telesa protagonistov so nagnetena v skupno oblikovno tvorbo, iz katere iztopajo le nekakšne paličaste oblike za okončine in kroglaste oblike za glave. Po vrnitvi iz Pariza je s skulpturami okrog 1960 Slavko Tihec raziskoval nove rešitve v upodabljanju figure in razvoj ga je preko abstrahiranja, poenostavljanje detajla in podaljševanja okončin pripeljal do vse bolj znakovnih podob z bogato teksturno površino. Avtorja so vedno bolj zanimali vse bolj čisto kiparski problemi, dokler ni s kompozicijami in semaforji dokončno opustil figuralnega izhodišča.
Kustosinja razstave: Andreja Borin, kuratorka zbirk UGM
