EKO 8 mednarodna konferenca
Pismo za prihodnost / Radikalnim in kreativnim ekologijam naproti
Nekdanja tovarna MTT
Ulica heroja Šaranoviča 36 (+100m naprej v notranjost tovarne), Melje/Maribor
sobota, 22. maj 2021

govorci: T. J. Demos, Maja in Reuben Fowkes, Elke Krasny, Andri Snær Magnason, Luka Omladič, Lucia Pietroiusti in Marjetica Potrč
moderator: Dražen Dragojević
organizatorja: Društvo Igor Zabel za kulturo in teorijo in Umetnostna galerija Maribor
podpora: ERSTE sklad

Konferenca obravnava resnost okoljskih in podnebnih razmer, pa tudi potencial umetnosti, da se z njimi kritično in kreativno spopade tako na lokalni kot globalni ravni. V našem iskanju radikalnih in kreativnih ekologij se osredotočamo na sodobne umetniške in kuratorske strategije, pri čemer obravnavamo aktualne primere ter presečišča umetnosti, politične ekologije, okoljskega zagovorništva ter aktivizma, družbene in okoljske pravičnosti, politike in teorije skrbi, odrasti in postkolonialne globalizacije.

Zoom povezava na konferenco: us02web.zoom.us/j/86140365371
Konferenca prenašana preko YT kanalu Društva Igor Zabel: https://www.youtube.com/channel/UC-Iaohtpr3_eclHFLCJsEDg

Ogled spletnega prenosa konferenčnega programa bo v skladu s PCT protokolom mogoč tudi v razstavnih prostorih EKO 8.

Panel 1: Na(s)proti pravicam narave in moči umetnosti v času okoljske krize

16.00 / Uvodni nagovor
Alessandro Vincentelli, kurator EKO 8
Urška Jurman, Društvo Igor Zabel

16.10 / Andri Snær Magnason: Pismo za prihodnost
V naslednjih stotih letih pričakujemo temeljne spremembe v vseh oblikah vode na našem planetu. Številni ledeniki se bodo stopili, morska gladina bo naraščala hitreje kot kdajkoli prej. Zaradi zakisanosti bodo imeli oceani takšen pH, kot ga niso imeli v 30 milijonih letih. Padavinski vzorci (količina dežja in snega) se bodo po po skoraj vsem planetu dramatično spremenili. Lahko bi rekli, da se narava ne spreminja več z geološko hitrostjo, temveč je pospešila na človekovo. Tega skrajnega premika ne zaobjame nobena metafora, beseda ali jezik. Omenjeni pojavi so tako obsežni, da pogoltnejo vse besede in vse pomene – podobno kot je zaradi svoje neizmerne gravitacije nevidna črna luknja. Srečujemo se z izrazi, kakršen je »podnebne spremembe«, a za večino so le beli šum, saj 99 odstotkov njihovega pomena presega meje naše imaginacije. Da bi lahko opisali črno luknjo, moramo pogledati okoliške galaksije, in da bi razumeli omenjene pojave, moramo, podobno, pogledati preko golih podatkov, k vlogi umetnosti in umetnikov pri ustvarjanju novih izraznih sredstev. Kako govoriti o nečem, kar je širše od jezika? Kako govoriti o temah z besedami, izrazi, ki so novi in nepoznani? Kot je denimo zakisanost oceanov, eden najpomembnejših izrazov v človekovi zgodovini, pa vendar tako zelo nov in dvoumen, da ga večina od nas ne razume. Koliko časa traja, da zapopademo besede v celoti? Jih bomo sposobni razumeti, preden bo prepozno?

16.30 / Marjetica Potrč: Od vode do narave – Pravice narave v Sloveniji
Leta 2016 je Republika Slovenija vnesla v ustavo člen, ki določa, da je dostop do pitne vode temeljna človekova pravica in da so vodni viri »javno dobro v upravljanju države«, ne pa »tržno blago«. Bila je prva država v Evropski uniji, ki je pravico do vode vključila v temeljni zakon države, potezo pa je javnost navdušeno podprla. Glede na zakon, ki ga je pred kratkim predlagala aktualna vlada, parlament pa sprejel, je danes, pet let kasneje, v Sloveniji voda postala ogrožen vir. Ker je zakon v očitnem nasprotju z ustavno pravico do pitne vode, se moramo vprašati, ali je Slovenija v nasprotju sama s seboj: relacijo ustavna pravica proti novemu zakonu lahko prevedemo tudi v mi proti nam. Pitna voda je skupno dobro, in če se z njo ne ravna pravilno, postane skupni problem. Sedanja polemika kaže na težave, s katerimi se soočamo Slovenci v svojem odnosu do narave: Ali je narava objekt, ki ga uporabljamo (in zlorabljamo), ali pač subjekt, ki si ga delimo s planetom in je v bistvu del nas? To je vprašanje, ki ga je izpostavila paradigma antropocena. Četudi se moramo še vedno boriti za pravico do pitne vode, mar ni čas, da se premaknemo s položaja, ki se osredotoča na človeka in mu daje pravico do uporabe vode, na položaj, ki priznava in zagovarja pravice narave kot subjekta?
Potrč bo predavanje povezala s projektom, ki ga dela za 23. bienale v Sydneyju in se osredotoča na pravice narave ter študiji primerov – reko Sočo v Sloveniji in reko Lachlan v Avstraliji.

16.50 / Luka Omladič: Ali za umetnost obstaja etični imperativ glede okoljske krize?
Vprašanje moralne dolžnosti do okoljske krize se je v etiki znanosti prednostno pričelo zastavljati z znanstvenim odkritjem antropogenih podnebnih sprememb in njihovega vzroka. Ne sicer prvič: v modernem času se je znanost z etično udeleženostjo pri ultimativni krizi, ki potencialno prinaša zlom, »konec sveta kot ga poznamo«, soočila v primeru odkritja – in uporabe – atomske bombe.  Razsvetljenskemu kontekstu znanosti kot apriorno inštrumenta napredka človeštva se je pridružil postatomski etični kontekst hipotetične odgovornosti za katastrofo človeštva.
Atomska bomba – pri kateri odkritja znanosti človeštvo ne sme uporabiti – in globalno segrevanje – pri katerem odkritja znanosti človeštvo mora uporabiti – postavljata znanost na posebno križišče politike in epistemologije. »Samo poslušajte znanost!« – imperativ Grete Thunberg – je temeljno geslo aktivizma globalnega podnebnega gibanja, hkrati pa zastavlja vprašanje: Je znanstvenik, v luči implikacij svojega odkritja, inherentno aktivist? Klasični imperativ etike znanosti – brezpogojno sledi odkrivanju resnice – se političnemu kontekstu, tako je videti, ne more več izogniti.
Zahteva okoljska kriza novo etično zavezo tudi od umetnosti? Se nakazuje zgodovinski proces, v katerem lahko uzremo novo historično formo umetnosti dobe okoljskega zloma?

17.10–17.50 / Razprava
V pogovoru z Draženom Dragojevićem sodelujejo Andri Snær Magnason, Marjetica Potrč in Luka Omladič.

Panel 2: Na(s)proti ekologijam umetnosti in kuratorstva

19.00 / T. J. Demos: Radikalnim in kreativnim ekologijam naproti
V predavanju bom govoril o načinih, kako definirati ključne pojme konference: radikalno, kreativno in ekologije. Na podlagi svojega raziskovanja bom predsatavil nova zamišljanja in razumevanja konvergence teh tem v umetniški in aktivistični praksi, usmerjeni v prihodnost. Razpravljal bom o vprašanjih, kot so: Kaj označuje nastajajočo okoljsko umetnost? Kaj je političnega v kreativnih ekologijah in v čem so radikalne ekologije imaginativne? Kako lahko kreativne ekologije razvijajo okoljsko ozaveščenost, spreminjajo vrednote, vzpostavljajo medsektorska zavezništva in navdihujejo družbena gibanja? Kakšne imaginarije in strategije predlagajo oziroma prakticirajo umetniki in aktivisti za bolj pravično-skrbno-izvedljivo planetarnost?

19.20 / Maja in Reuben Fowkes: V obrambo nezaščitljivega – Slovesnosti za poglacialno prihodnost
Dramatične spremembe v kriosferi, Zemljinem območju stalnega ledu in snega, se z globalnim segrevanjem pospešujejo kot še nikoli doslej. To potrjuje tudi dejstvo, da smo prav v tem tisočletju zabeležili devetnajst najbolj vročih let. Vse hitrejše taljenje polarnega ledu in permafrosta je planetarna izkušnja, ki združuje generacije, in stiska, s katero se ukvarjajo tudi umetniki. V predavanju bomo predstavili dela umetnikov, ki tematizirajo izginjanje ledu in pomembnost le-tega, poustvarjajo mitologijo in spomin na polarni led ter se zavzemajo za pravice ledenikov. Razmišljali bomo, kakšne posledice imata krčenje kriosfere in izginjanje permafrosta na naravo in kulturo po vsem svetu, kako naj obravnavamo izgubo bogastva polarnih ter alpskih ledenih svetov in zakaj se moramo še vedno mobilizirati, da ustavimo taljenje?

19.40 / Lucia Pietroiusti: Ekološki predlog za umetnost globokega časa
Kako prepoznavamo in obnavljamo več-kot-človeško vzajemnost vezi in našo planetarno odgovornost? Kako prenašamo znanje skozi globok čas? Lucia Pietroiusti bo, izhajajoč iz razmišljanja o umetnosti kot ritualu in ritualu kot znanju, predstavila nekaj tekočih in aktualnih projektov, ki obravnavajo možnosti umetniškega in kuratorskega delovanja, usmerjenega k okoljski pravičnosti in ravnovesju. Pri tem se bo osredotočila na program Back to Earth v Galerijah Serpentine v Londonu (od leta 2020 dalje), v katerem vabijo umetnike, arhitekte, pesnike, filmske ustvarjalce, znanstvenike, mislece in oblikovalce k snovanju na okoljsko krizo odzivajočih se umetniških kampanj, protokolov in iniciativ, ter opero performans Sun & Sea, ki so jo ustvarile Rugilė Barzdžiukaitė, Vaiva Grainytė in Lina Lapelytė, Lucia Pietroiusti pa kurirala za Litovski paviljon na Beneškem bienalu leta 2019 (in je trenutno na turneji).

20.00 / Elke Krasny: Ekologije kuratorstva
Tveganje globalne katastrofe in zaostritev neenakosti določata pogoje življenja na zlomljenem in okuženem planetu. Bolj kot kdajkoli prej je kuratorstvo soočeno s potrebo po razvoju novih praks, ki bodo omogočile smiselne družbene in okoljske povezave ter ustvarile trajne in transformativne odnose. Kaj so naši primeri za to? Kako namesto kvazizelenega (greenwashing) in kvaziskrbstvenega (carewashing) oblikovati smiselne in učinkovite ekologije kuratorstva? Kaj potrebujemo, da bi to lahko dosegli? Elke Krasny bo predstavila rezultate skupinske delavnice Ekologije kuratorstva, ki je potekala v okviru EKO 8.

20.20–21.00 / Razprava
V pogovoru z Draženom Dragojevićem sodelujejo T. J. Demos, Maja in Reuben Fowkes, Lucia Pietroiusti in Elke Krasny.

Partner dogodka je Društvo Igor Zabel za kulturo in teorijo, ki so ga leta 2008 ustanovili člani družine Zabel in ERSTE sklad.