Preskoči na vsebino

Spoznaj umetnika / Danilo Milovanović

Kdo si in s čim se ukvarjaš?
Danilo Milovanović, umetnik.

Opiši svoje delo s tremi besedami / pridevniki.
Preprosto. Absurdno. Minljivo.

Najboljši nasvet o svetu umetnosti, ki si ga prejel?
Bojan Gorenec: »Spoštuj čas, ko ne delaš nič. Takrat se pravzaprav zgodi največ.«

Umetniško delo / avtor / glasba / film, ki te je v zadnjem času navdušilo?
Na novo sem odkril glasbeno skupino Popečitelji. Nedavno enoglasno branje državne ustave na zagrajenem Trgu republike v Ljubljani je name pustilo vtis, kot že dolgo kakšna razstava ne. Navdušuje me živa, iskrena, preprosta umetnost.

Česa te je strah, ko ustvarjaš?
Ni me strah, ko ustvarjam.

Brez katerega pripomočka za ustvarjanje ne bi mogel živeti?
Če mi pustite roke, bi že preživel. Precej pa uporabljam kamero. Pri svojem delu pogosto izhajam iz fotografije kot začetne faze procesa. Včasih pa se tudi v končni fazi izražam skozi medij fotografije.

Kaj smatraš za največji uspeh v svoji umetniški karieri do zdaj?
To, da mi spoznanje delovanja umetnostnega sistema ni odvzelo motivacijo za delo.

Kako gledaš na pozitivno ali negativno kritiko svojega ustvarjanja?
Konstruktivna kritika je vedno dobrodošla. Jo pravzaprav pogrešam.

Poimenuj enega umetnika, za katerega bi rad, da te z njim primerjajo.
Vprašanje kliče po velikem imenu, mene pa navdušujejo manj znani, v glavnem še živeči umetniki.

Kaj pripravljaš v prihodnje?
Če bodo pogoji dovolili, se bom do konca leta predstavil na nekaj skupinskih in eni samostojni razstavi v Sloveniji in tujini. Delujem v smeri uresničevanja teh načrtov.

Danilo Milovanović (1992, Banja Luka) je diplomiral na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani, kjer trenutno zaključuje podiplomski študij. V svoji praksi se v glavnem izraža v javnem prostoru, pri čemer umetniški koncept določi medij in pristop. Zlasti raziskuje značilnosti urbane krajine v odnosu do narave in kulture, kot tudi možnosti umetniške dejavnosti in intervencije v javnem prostoru. Njegova dela so večinoma bežna, nespektakularna in vznikajo onkraj varnega terena umetniškega ustvarjanja. Rezultati teh intervencij so tako poetične kot bolj radikalne, aktivistične geste, ki jih v dinamiki javnih prostorov lahko zlahka spregledamo ali ostanejo neopažene. V svojih projektih pogosto uporablja enostavna sredstva za ustvarjanje določenih pomenov in situacij oziroma vzpostavljanje novih odnosov med objekti oziroma entitetami.